Tragedija skupnega pašnika, 1968
Ob razmišljanjih o trajnosti pač ni težko najti primerov netrajnostne prakse. Ironično je, ampak pogosto je pojem mogoče definirati prav z njegovo negacijo.
Dileme okrog usodnega prepletanja naravnega (omejena proizvodna sposobnost narave), družbenega (drobne prevare ob neustrezni regulativi) in ekonomskega (iskanje lastne koristi na račun drugih) je na osnovi idej W. F. Lloyda (1794–1852) z genialno preprostostjo orisal G. Hardin (1968) v svojem znamenitem eseju »Tragedija skupnega pašnika«.
»Predstavljajte si pašnik, do katerega uporabe imajo pravico vsi. Pričakovati je, da bo vsak lastnik črede nanj prignal kar največ govedi. Taka ureditev lahko velja dokaj zadovoljivo stoletja dolgo, ker so plemenske vojne, kraja živali in bolezni držale številčnost obojih – ljudi in živali – precej pod nosilno zmogljivostjo zemlje. Nazadnje pa pride usodni dan, ko dolgo zaželeni cilj družbene stabilnosti postane realnost. V tem trenutku neizprosna logika skupnega pašnika kruto sproži tragedijo.
Kot racionalno bitje vsak lastnik črede skuša kar najbolj povečati svojo korist. Bolj ali manj jasno, bolj ali manj zavestno, se vpraša: »Kakšno korist bom imel jaz, če svoji čredi dodam še eno žival?« Ta korist ima pozitivno in negativno plat:
- Pozitivna je prireja ene živali več. Ker lastnik prejme ves denar od prodaje dodatne živali, je korist skoraj +1.
- Negativno plat pa predstavlja dodaten pritisk na pašnik zaradi ene živali več. Ker učinke prevelikega pritiska na pašnik nosijo vsi upravičenci, je škoda, ki jo utrpi vsak od njih, le delček od –1.
Upoštevaje škodo in korist, se bo pameten upravičenec odločil, da svoji čredi doda še eno žival. In še eno in še eno … Ampak tako se končno odloči sleherni od upravičencev, ki si delijo pašnik. In v tem je tragedija: vsakdo je ujet v sistem, ki ga sili, da čredo veča brez meja – v omejenem svetu. Vsi ti ljudje drve v propad, ker vsak išče le svojo korist v družbi, ki verjame v svobodo na skupnem pašniku. Svoboda na pašniku prinaša pogubo vsem.«
Ovrednotenje z vidika trajnosti
V vsakem človekovem početju, ki zadeva ozračje, reke, oceane, območja, ki še ostajajo v nekakšni skupni lasti, so sledi tragedije skupnega pašnika. Ne le danes in tukaj: ogoljufane in v pogubni vrtinec netrajnostnega so vključene tudi prihodnje generacije.
Zgodba o skupnem pašniku ni nekakšna hipotetična tragedija, v kateri zlorabljena svoboda najprej uniči naravo pašnika, potem pa še pašno skupnost. Takih »skupnih pašnikov« je celo danes več, kot bi si človek predstavljal – od Antarktike do atmosfere in daljnih planetov. Kaj drugega pa je Kyotski proces kot vzpostavljanje reda na »skupnem smetišču«?
Tragedija se začne v trenutku, ko je presežena nosilna zmogljivost pašnika, ko na pašnik priženejo prvo kravo preveč, in se nadaljuje v današnji realnosti z vsako tono v ocean izpuščenih kemikalij in odpadkov, v ozračje oddanih toplogrednih plinov ... Nosilna zmogljivost ekosistemov je (hote?) spregledana, družbenih norm – posebej globalnih – ni, edino gonilo tega početja je pohlep. Nekdo bogati na račun pašnika, pašnik pa je last nas vseh in še posebej prihodnjih generacij.
