Krucmanova domačija na Zgornjem Podjelju v Bohinju
Planinsko pašništvo v Vzhodnih Julijskih Alpah se je do danes najmočneje ohranilo na Tolminskem in Kobariškem, kjer so naravni pogoji dobri zaradi nižje ležeče gozdne meje, obenem pa je bilo možnosti za zaposlovanje v industriji manj. V Bohinju, kjer je bilo v preteklosti v Vzhodnih Julijskih Alpah pašništvo najmočneje razvito, je »preživela« le peščica planin. V sedanjem času je opaziti ponovno obujanje te dejavnosti, kar pa je možno le, ker so jo najbolj vztrajni kmetje ohranili neprekinjeno do danes. Tako smo po dolgem uvodu stopili na prag Krucmanove domačije na Zgornjem Podjelju. Označimo jo lahko kot kmečko družino z dolgoletno tradicijo, ki ves čas dosledno upošteva bogastvo izkušenj oz. nekakšen red iz preteklosti. Zaradi tega so previdni pri novostih. Tako so po prelomnem letu 1964 ostali ena od petnajstih kmečkih družin oz. rejcev cike v Sloveniji, ki so ohranili izvirni tip reje. Če bi teh petnajst rejcev ne verjelo v zgodovinski uspeh slovenske živinoreje v 19. stoletju, katerega temelj je bila cika, bi ta plemenita in lepa kravica izumrla.
Krucmani so bili vselej znani kot dobri gospodarji. Bohinjci znajo povedati, da so bile tudi tiste kmetije, kamor so se poročila dekleta s Krucmanove domačije, vselej uspešne (primer Cingletove kmetije v Bohinjski Bistrici in Kramarjeve kmetije na Nemškem Rovtu). Ta dejstva govorijo o dobrih, trdnih družinskih odnosih, ki so temelj uspešnosti vsake družine. Obiskovalcu kmetije ne more ostati neopažen nenapet odnos med mladimi in starimi. Nekdanja gospodarica, vdova po prejšnjem gospodarju na kmetiji, z zanjo značilno dostojanstveno držo, redkobesedna in modra, opravlja svoja hišna dela, v hlevu in na polju, kakor je to delala vsa leta doslej. S pokončno držo, ki izraža močno osebnost, nemo dopoveduje, da je delo, katerega smisel potrjuje neka tradicija, lahko zelo lepo in prijetno, čeprav je utrudljivo, ter da zaslužek ni njegov edini namen. Stara gospa pooseblja tisti Bohinj, ki mu lahko rečemo »pravi Bohinj.« Nobenih odvečnih besed in tudi nobene kritike na račun mlade družine, ki se zagotovo še privaja na samostojno upravljanje kmetije. Z osebnim zgledom, brez besed, postopoma prenaša na njih bogastvo družinskega izročila, ki je nastajalo stoletja. Mladi se ne vtikajo v njene posle, le počasi jih prevzemajo, lahko bi dejali naravno. Ne vsiljujejo ji posodobitev v hiši, ker verjetno čutijo, da bi jo motile. Zato v hiši kljub delovnemu ritmu vlada mir. Travniki so pokošeni, njive obdelane, za živali je poskrbljeno in sodobna mehanizacija deluje.
Gospodarji na Krucmanovi domačiji so bili vedno neke vrste vaški župani. Okoliški kmetje so k njim hodili po nasvete, po orodja na posodo. Velikokrat so, za spodbudo, prosilcem orodja kar podarili. Trajnost torej zagotovo pomeni istočasno tudi odprtost, dobroto in prijaznost. Vse to so pri Krucmanovih ohranili do danes. Morda so Krucmani trmasto vztrajali pri tradicionalnem načinu živinoreje tudi zaradi svoje bohinjske narave. Toda, kaj jim je drugega preostalo, če so hoteli ohraniti kmetijo. V okolici vasi nimajo dovolj travnikov za poln hlev živine, ki omogoča preživetje, zato planinske paše niso mogli opustiti. Cika, ki se v sedanjem času ponovno vrača v širše bohinjsko kmečko gospodarstvo, je bila in ostaja temelj gospodarstva na njihovi kmetiji.
Za cikasto govedo je v zadnjih letih pri osemenjevalcih na voljo tudi seme. Za to je poskrbelo tudi troje plemenskih živali iz sedanjega Krucmanovega hleva. Cika je simbol današnje Krucmanove kmetije na Zgornjem Podjelju. Simbolizira tisti del njihovega gospodarstva, ki mu zanesljivo lahko rečemo trajnostno. Z njimi, predvsem pa s spoštljivim odnosom do lastne tradicije, so ohranili značilno bohinjsko pašništvo kot primer trajnostnega načina preživetja. V času, ko se mnoga hlevska vrata zapirajo, so Krucmani svetal vzor vztrajnosti, ki nam pripoveduje, da je življenje mnogo lepše in polnejše, če ga ne obvladuje zgolj suhoparna računica ali, kakor pravimo v žargonu, kaj se izplača in kaj ne. Tradicija je del domovinske pravice, ki človeka tesno povezuje s prostorom, v katerem je pognal korenine.
Krucmanova domačija je del pašne srenje Podjelje – Koprivnik. Tej srenji pripada visoka planina Velo polje. Med t.i. spodnjimi ali senožetnimi planinami pripadajo vasem jugovzhdnih obronkov Pokljuke različne planine, vasi Podjelje planina Konjska dolina, vasi Koprivnik pa Goreljek. Krucmanova kmetija, ki meri 14 ha, je edina, ki ima na območju Konjske doline svoj, ločeni pašnik, ki ne pripada celotni vaški pašni srenji. V Krucmanovi Konjski dolini, ki ima v resnici podobo zaokrožene doline, še stoji majhen stog (kozolec), ograjen flančnik (majhna njiva za zelenjavo) ter bivalni in gospodarski objekt, hlev s »petrom« (za spravilo sena na vrhu).
Pri Krucmanovih še vedno vsako pomlad ženejo na Konjsko dolino. Sredi poletja se preselijo na Velo polje. V planini običajno zmanjka trave ob sv. Jerneju (24. 8.), ko se vrnejo na Konjsko dolino, kjer ostanejo do Mihelovega (29. 9.). Vmes na vrhuncu poletja Konjsko dolino posečejo (pokosijo), le da seno v sedanjem času spravljajo v dolino s traktorjem že v jeseni in ne več, kakor nekoč, pozimi s samotežnimi sanmi.
Ovrednotenje z vidika trajnosti
Krucmanovi so uspeli preživeti težke čase zaradi tradicije in dobrega zgleda, ki so ga predstavljali. Poleg tega, da so ena od le petnajstih kmečkih družin na Slovenskem, ki je ohranila ciko, je največji pomen in vloga Krucmanove domačije, da so kot kmetje podobni neke vrste vaškemu plemstvu. Trajnost je bila zagotovljena z nepisanimi, vendar trdno zasidranimi zakoni legendarnega bohinjskega pašništva, ki so do posamezne živali natančno in zelo strogo določali rabo in ne izrabo prostora, ki ni neomejen.