Gozd kot naravni vir
Z vidika trajnostne misli je gozd idealen primer: je večen in uničljiv hkrati, v njem je tudi laiku razumljiva usodna soodvisnost žive in nežive narave, soodvisnost rastlin in živali. Gozd je v primerjavi z drugimi viri dobrin večen, če z njim le pravilno gospodarimo. Imeli smo rudnike, pa smo jih zaprli, poskušali smo črpati plin in nafto, a so se vrtine presušile. Gozd pa ostaja. Ranljiv, a večno obnovljiv, predstavlja svojevrstno zavezo med generacijami, ki je ne zaznamo tako jasno v nobeni drugi dobrini: sedanja generacija uživa (v dobrem in slabem) sadove dela generacij, ki jih ni več, ki jih ni nikoli poznala, in izroča svoje delo z gozdom (spet v dobrem in slabem) generacijam, ki jih še ni, ki jih ne bo nikdar poznala.
Potemtakem niti ni čudno, če je ob relativnem pomanjkanju drugih naravnih dobrin zgodovina trajnostne misli na Slovenskem tako tesno povezana z gozdom. Narava gozda postavlja trajnostne meje po naravni plati, bližina in dostopnost sredozemskih trgov in industrijskih obratov sta v deželi povzročali neznosne ekonomske pritiske, ki za gozd nikdar niso pomenili nič dobrega. Oboje je vodilo v kodificirano in dogovorno regulativo rabe gozda, ki je počasi preko lova in lesnega gospodarstva prerasla v načrtno trajnostno in mnogonamensko upravljanje naravne dobrine, ki na podobnih področjih nima para.
